Vsi si želimo sreče.
Vsi potrebujemo spoštovanje.
Vsi hrepenimo po priznanju.
Vsi si želimo aplavza.
Vsi si želimo biti dobri in ljubki ljudje.
Vsi iščemo potrditev od naših prijateljev, družine in partnerja.
To nas osrečuje. Zaradi tega se dobro počutimo sami s seboj. To nam daje novo zaupanje vase. Vse to nam daje novo in pozitivno samopodobo, kar je zelo pomembno.
In kako ta občutek dosežemo?
Tako, da ta občutek dajemo drugim. Če nas nihče ne hvali, hvalimo druge. Delajmo vse, kar želimo, da drugi delajo nam. Podarimo ljubezen, naklonjenost, hvaležnost in ploskajmo drugim tudi za zelo majhno zmago. Nam bo to pomagalo?
To nam pomaga v trenutku. Prvi občutek, ki ga dobimo po tem, ko opravimo dobro delo, je namreč občutek zadovoljstva. To dviguje našo samozavest v lastnih očeh. Zaradi tega se počutimo dobro. Ko osrečujemo druge, smo srečni. Kaj ni zanimivo? Da sreča ne prihaja od prejemanja, pač pa od dajanja.
In kako bo naša naklonjenost in pohvale vplivale na druge?
Počutili se bodo srečni.
Z nami bodo veseli.
Še bolj nas bodo imeli radi.
Radi bodo naredili nekaj v zameno.
Naredili bodo vse, kar smo si želeli.
Podari srečo, da dobiš srečo – najkrajši nasvet do lepega življenja.
Sreča je namreč stanje duha, ki nastopi v trenutku, ko se človek počuti zadovoljnega s samim seboj. Človek je zadovoljen s svojim življenjem in okoliščinami.
Ostati nesrečni ni naš cilj v življenju, pač pa je naš cilj biti srečni. Če nismo srečni, postane življenje breme. Človek živi, a samo zato, ker nima izbire.
Zakaj ne bi sreča postala del našega vsakdanjega življenja?