Sami, ampak ne osamljeni

Naš tempo življenja postaja vse hitrejši in navadili smo se, da praznino tišine zapolnimo z balastom. Številne distrakcije so nam na voljo kot način, da se izognemo občutkom brezdelja ali dolgčasa. Najbolj pa si želimo izogniti osamljenosti. Samota ni nujno nekaj, kar nas odtuji ali osami. Pravzaprav sta samota in osamljenost zelo različna pojma.

Kadar okrog sebe nimamo ljudi, ki nas razumejo, se lahko zato počutimo izolirane. Slovar besedo osamljenost definira kot “biti brez družbe”. Normalno je, da čutimo praznino, kadar hrepenimo po ljubezni in sprejetju. Osamljenost je torej čustveno stanje, ki ga lahko občutimo ne glede na to, ali smo fizično sami ali ne.

Ko brskam po internetnih straneh o osamljenosti, naletim na ta izjemen citat Geoffrey F. Fisherja, ki je rekel: “V mestu ni nihče tiho, je pa marsikdo osamljen; na deželi pa je marsikdo tiho, redkokdo pa je osamljen.”

Ob the besedah se tudi dostikrat spomnim tudi na pesem Jana Plestenjaka “Ona Sanja o Ljubljani” in tako pomembne in globoke besede: “ona sanja o Ljubljani in ne ve, da tudi tam ljudje so sami”. 

Včasih ko gledamo vse te nasmejane obraze in maske, ki zakrivajo vse te na videz srečne ljudi, se zdi naša osamljenost še toliko bolj boleča in izolirana. Pa vendar je vse to daleč od resnične idilične pravljice.

Osamljenosti se branimo na najrazličnejše načine. Recimo, samske ženske petke zvečer raje preživljajo z moškimi, ki jih v resnici ne zanimajo, kot da bi bile same. S tem preganjajo dolgčas, medtem ko čakajo tistega moškega, ki ga dejansko iščejo. Ali pa mladostniki v družbi, s katero se v resnici ne razumejo, ampak jim je bolj pomembno, da se počutijo sprejete na površinskem nivoju, kot da bi se počutili izobčeni. Zakaj nas je tako strah biti sami? Zakaj se podredimo situacijam, da bi le za en sam trenutek bili navidezno bolj srečni in sprejeti? 

Naj vas nedomačnost tišine ne prestraši. 

Tišina je lahko nekaj izjemnega. Nauči nas, kako zares poslušati. Nauči nas, kako biti pozorni na dogajanje znotraj nas.

Le kadar smo sami, imamo lahko dovolj prostora in miru za razmišljanje, ki ni pod vplivom zunanje okolice. V takšnem stanju nam je potem lažje sprejemati pomembne odločitve in prepoznavati široko paleto čustev, ki se porajajo znotraj nas.

Povežite se s seboj, da boste lahko sprejemali zavestne odločitve in ne boste samo čustveno reagirali. Cenite čas, ki ga imate sami s seboj. Naj vam bosta mir in razumevanje, ki ju boste odkrili, orodji, s katerima boste lažje krmarili skozi vrvež sodobnega sveta in lastnega življenja.

Irena Kahne

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to top