Verjamem, da ste že velikokrat v življenju slišali sledeči stavek: Najprej moraš imeti rad sebe.
Kaj pa to pravzaprav pomeni? Ali to pomeni, da si morate kupiti vročo čokolado, ko vas zebe? Pomeni to, da si kupite novo obleko, kadarkoli to začutite da potrebujete? Ali to pomeni, da lahko počnete karkoli si želite, kadarkoli si želite? Ali to pomeni, da ko je zunaj izredno mrzlo, poskrbite za sebe tako, da se toplo oblečete?
Imeti rad sebe ne pomeni nič drugega kot to, da smo do sebe ljubeči, kot je ljubeč starš do svojega lastnega otroka.
Četudi smo odrasli, vseeno imamo znotraj nas tistega svojega “notranjega otroka”. To so naša čustva. Včasih ko so čustva premočna, tudi kot odrasli znamo odreagirati na nivoju 3 – 4 letnega otroka. Naša čustva se nikoli ne postarajo in nikoli ne odrastejo. Skozi leta se naučimo le to kako jih spoštovati in kako z njimi upravljati. Pomembno pa je, da se tudi kot odrasli lahko naučimo poskrbeti za tega našega notranjega otroka.
Kadar se ne zavedamo svojega notranjega otroka, je tako kot bi skušali v odraslem svetu živeti kot 4 letni otrok. Počutimo se same, strah nas je velikega zunanjega sveta, ne vemo kaj bi počeli, ne vemo kje prositi za pomoč, ne znamo se zaščititi. Takšna izbira življenja je zelo zahtevna in težka. Vedno nas bo strah, vedno bomo dvomljivi, vedno v iskanju nečesa, izgubljeni in vedno utrujeni. Zagotavljam vam, da je izjemno težko preživeti v odraslem svetu, v vlogi majhnega otroka.
Zakaj je to tako? Zato ker nihče prav zares ne poskrbi za tistega otroka znotraj nas.
Pa poglejmo primer. Recimo, da vam je ime Mojca. Stara ste 42 let. Znotraj vas živi mala Mojca. Ona je komaj 4 leta stara. Kadar ste zelo zaposlena z zunanjim svetom, ko skrbite za vse ostale okoli sebe, za vaš posel, službo, hitite iz enega konca na drugega, počnete tisoč in eno stvar vsak dan, se bo ta mala Mojca znotraj vas enostavno počutila zapostavljeno in spregledano. Kadar ste vedno na voljo drugim in skrbite, da je poskrbljeno za vse njihove potrebe in želje, boste sčasoma postajali vse bolj utrujeni in nenaspani. Včasih boste lahko občutili kako vam po domače rečeno “popuščajo živci”. Lahko boste brez razloga občutili tudi neizmerno jezo ( a vendar razlog obstaja, velik razlog).
Vsa ta negativna čustva, ki skozi čas privrejo na plan, so samo poskusi našega notranjega otroka, da bi prišel do vsaj malo naše pozornosti.
Predstavljajmo si, da poleg lastnih otrok, žene, moža, staršev, družine, prijateljev, sodelavcev imamo v svojem življenju še to malo Mojco. Nihče jo pravzaprav sploh ne opazi. Nihče ne poskrbi za njo. Kadarkoli nam želi kaj povedati ali dobiti našo pozornost, smo zelo urni, da jo nemudoma utišamo. Rečemo si: “Najprej moram poskrbeti za svoje otroke, svoje starše, stvari v službi, prijatelje, pospraviti stanovanje… nimam časa zate!”
Kako mislite, da se bo počutila vsakič, ko jo tako utišamo? Kaj mislite, da bo naredila? Najprej bo skušala dobiti našo pozornost tako, da bo pokazala izlive čustev. Veliko bo jokala, vriskala in kričala, mogoče bo s časoma postala celo jezna in agresivna. Mislimo si, da smo jezni na zunanji svet, vendar resnica je drugačna, to je samo naš notranji otrok, jezen na NAS! Žalostna je in jezna, ker nam ni mar za njo! Pretvarjamo se, kot da ne obstaja. Zagotavljam, da ni hujšega kot pretvarjanje, da naš notranji otrok ne obstaja. Pomeni, da skušamo živeti življenje v neobstoju.
Iskreno verjamem, da ni hujše stvari kot to, da nismo lojalni sebi. Prav nič ni hujše od tega.
Kolikokrat ste se zalotili, da ste ignorirali svoja čustva, da ste ustregli nekomu drugemu? Kolikokrat ste rekli svojemu notranjemu otroku: “Tiho, ne zdaj. Ti zdaj nisi pomembna, tisto drugo je bolj pomembno zato pojdi stran, nočem te zdaj poslušati, niti videte!”. Grozno ane? Vendar pa to počnemo vsakič, ko potrebe drugih postavimo pred svoje in so nam drugi bolj pomembni od nas samih.
Ta mala deklica ali deček znotraj vas, kaj bo naredil? Sčasoma bo tudi ta otrok obupal. Po dolgem času neuspelega iskanja pozornosti, bo odnehal iskati. Po dolgem času, se bo naš notranji otrok utrudil in rekel: “Ni pomembno, nima me rada, nima časa poskrbeti za mene, nisem vredna njene ljubezni”. Postal bo depresiven.
Seveda je prva misel, ki pride dejstvo, da smo sigurno depresivni zaradi drugih ljudi in okoliščin, zaradi našega dela, zaradi naših staršev, moža, prijateljev. Prav nič in nihče ne more prevzeti krivde za naše občutke depresije. Krivi smo sami, zato je tako izjemno pomembno, da se naučimo poskrbeti za tega našega notranjega otroka, ki hrepeni po naši pozornosti.
Kadar se stvari, po občutkih depresije še vedno ne spremenijo, ima naš notranji otrok še zadnji poskus pritegniti našo pozornost: naš notranji otrok zboli ali pa doživi nekakšno nesrečo. Mogoče, le mogoče bomo tako končno dojeli, da usmerimo našo pozornost tudi znotraj, v našega notranjega otroka, ki je tako izjemno resničen (če ne še bolj), kot je pravi otrok.
Moramo se naučiti, kako postati najbolj ljubeči starši sami sebi.
Kaj to pomeni?
Najprej moramo razviti notranjega starša. Če smo imeli srečo in smo odraščali v ljubeči družini, potem imamo čudovit zgled. V nasprotnem primeru, moramo postati kreativni in ustvariti notranja starša, tisto nežno ljubečo energijo – materinsko ljubezen in očetovsko zaščitno energijo. Vsakič ko čutimo neko močno čustvo, takrat vaš notranji starš (materinska energija) vpraša vašega notranjega otroka: “dragi moj, kaj se je zgodilo?”. Poslušajmo kaj nam notranji otrok odgovori, nato nadaljujemo z dialogom. Notranja mama reče: “pridi k meni, pridi v moj objem. Rada te imam točno takšna kot si. Rada te imam s tem kar čutiš.”
Ko ustvarimo ta notranji dialog, teža čustev pade v trenutku. Lahko nadaljujemo z: “Razumem te.” Te izrečene besede so zelo pomembne, saj se tako ne bomo počutili kot nerazumljeni in nesprejeti.
Ostanimo še nekaj časa v tem občutku miru in čudovite materinske ljubezni in vprašamo: “Kaj še potrebuješ.” Poslušamo glas notranjega otroka.
Bodite kreativni in ustvarite izjemno varno okolje znotraj vas. Naj bodo dialogi ljubeči in vedno si vzemite čas, da prisluhnete. V kolikor notranji otrok potrebuje zaščito, lahko prikličete lik notranjega očeta, ki odigra vlogo zaščitnika. Seveda se razume, da notranji otrok, notranja mama in oče so del nas. Vse to smo smi sami. To je le model, da lažje razumemo, kaj se dogaja znotraj nas in način, kako najdemo pot, da vzljubimo sebe in bolj poskrbimo za sebe.
Imeri sebe rad, pomeni znati poslušati svojega notranjega otroka, znati jemati njegova čustva resno, razumeti kaj čuti in delovati v željeni smeri ter delati potrebne korake. Imeti sebe rad pomeni, da imamo vsak dan te notranje dialoge s seboj, vsako jutro ko odpremo oči, vsak večer predno zaspimo in vsakič, ko začutimo močne izlive čustev (pohvalimo se, povemo si kako izjemni smo, kako sposobni smo, kako radi se imamo).
Imeti sebe rad, pomeni graditi močno povezavo s samim seboj.
Imeti sebe rad, pomeni ustvariti celotno lastno notranjo družino. Prav nikoli več se ne boste počutili same. Kamorkoli boste šli od danes naprej, bo vasa notranja ljubeča družina vedno ob vas. Niste sami. Ljubljeni ste in varni. Poslušate sebe in skrbite za tistega notranjega otroka, ki je tako dolgo čakal na vas, na vašo pozornost in vašo ljubezen.
To je del notranje ozdravitve. To je del izjemne notranje ljubezni. Samo vi ste pomembni.
